Nekaj podrobnsti o naši lovski družini Sela pri Kamniku
V ustanovnih listinah piše, da se je zares začelo 29.8.1954 dopoldan ob 9.00 uri v prostorih takratne gostilne »Kadunc« na Potoku. Formiral se je pripravljalni odbor, ki je po izdani odločbi 30.9.1954 o odobritvi delovanja Lovske družine Tuhinjska Srednja vas, že 11.11. istega leta sklical ustanovni občni zbor.
Organizirano lovstvo v Tuhinjski dolini sega že mnogo dlje. Tudi takratni ustanovitelji te nove lovske družine, so bili že prej člani LD Tuhinj. Ker je to društvo delovalo na dokaj velikem delu lovišča, so se člani nižje ležečih krajev sporazumno odcepili od matičnega društva, ter tajništvu za notranje zadeve Ljubljana, oddali prošnjo za registracijo novega lovišča, v izmeri 2500 ha. Takrat je družina štela 17 članov. Prvi predsednik je bil Hribar Franc, namestnik Juteršek Slavko, tajnik Cevec Edi, blagajnik Vrankar Vinko in gospodar Vrankar Jože. Da je bila odločitev takratnih članov prava, še danes ne dvomi nihče. Večina članov je s svojo zagnanostjo in željo po dobri organiziranosti dokazala, da gredo tudi majhni lahko v korak z velikimi.
Že leta 1955 je padla ideja o nakupu zemljišča in zgraditvi lastne lovske koče za lažje in boljše delovanje društva. Za pridobitev sredstev so že v tem letu organizirali veselico in sicer na vrtu stare lokacije gostilne »Kadunc«. Preko znancev so pridobili razne donatorje, mojstre za gradnjo, les so prispevali kmetje, velik delež pa tudi takratno Gozdno gospodarstvo Kamnik. Po določitvi lokacije v Sovinji peči in odkupu le te (lastnik je bil Lesjak iz Trobelnega) je bila oddana vloga za gradnjo lovske koče in drvarnice. 3.7.1957 je IO dobil s strani Občine Kamnik potrjeno dovoljenje za gradnjo. V istem letu, 25.8. pa so člani že zasukali rokave, ter pričeli z gradnjo. Lastni prostori so velikega pomena za vsako društvo. Sestanki, prireditve ter prijateljska srečanja, so pod lastno streho mnogo učinkovitejši, boljši in ne nazadnje bolj prijetni. Marljivost članov je botrovala, da je bila koča dokaj hitro zgrajena. Veliko jim je pomagal Poljanšek (Sovinšek) iz Sovinje peči s svojo konjsko vprego. Vedno pa je bil pripravljen s svojim konjem priskočiti na pomoč tudi Kadunc Jože, saj kot član skoraj ni mogel odkloniti tovrstne usluge. Generalna organizacija je bila v rokah Hribar Franca, s svojo iznajdljivostjo in marljivostjo pa sta mu vedno stala ob strani Juteršek Slavko in Završnik Zdravko, seveda poleg vseh ostalih takratnih članov. Glede na to, da takrat v teh krajih ni bilo pravih poti je bila edina mehanizacija konjska vprega, lopata in človeška iznajdljivost. |
